DVB-T(2) je najcenejši sistem za broadcast. Vsi drugi sistemi so dražji za dobro pokrivanje, ampak uspevajo zato, ker jih ljudje rabijo tudi zaradi drugih storitev (internet, telefon, ...) in zato, ker imajo, ko so enkrat zgrajeni, več kapacitete kot DVB-T. Predvsem zaradi drugih storitev se financira izgradnja in obratovanje. Prenos TV pa pač izkoristi to obstoječo infrastrukturo po precej nižji ceni, kot če bi jo morali zgraditi samo zaradi TV.
Vsi AIR IP, LTE ali kar koli že omenjate kot alternativo, ne morejo za zmerno ceno pokriti več kot kakšnih 90%. Pri nas pa so od DVB-T odvisni predvsem tisti, ki so v krajih nad teh 90%.
Vseeno ali IPTV ali streaming ali kar koli drugega. Fizikalne zakonitosti ostanejo nespremenjene. Vse, kar gre po zraku, rabi za prenos določenega bitrate del razpoložljive kapacitete in pasovne širine. Višja frekvenca pomeni slabše razširjanje in zato več oddajnih točk. Zato pa višja frekvenca da več kapacitete. Kdor koli bo postavil omrežje, ni dobrodelna organizacija in bo hotel za to plačilo ali od programa ali od uporabnikov. Naprave niso brezplačne. Postavitev in vzdrževanje ravno tako ne. Tudi najem ali postavitev zvez med oddajnimi točkami ne. Pri DVB-T se praviloma skoraj nikoli ne potrebuje SW/HW upgrade oddajnika. Pri mobilnih postajah/LTE je SW update redni proces in ustrezno stane.
|